Author: admin

Najprej bi rad opozoril, naj lepota opisanih dogodkov ne prevara bralca, kajti kot obziren pisec sem se vsaj v glavnem vzdržal nemarnega preklinjanja in psovanja.

Da sem klofuto staknil, na zadnji tekmi državnega prvenstva niti ni tako pomembno. Prav tako je bil sam vzrok nezgode kar se da banalne narave (skupek tistih butastih šolskih napak), pri vsem pa se mi zdi bolj važen nauk. Dlje časa sem že trkal po mizah in opeval svojo srečo, medtem, ko sem namesto kakega nauka o padalskih nezgodah, raje srkal pivo. No in se je zgodilo. Izmed vseh 80 nastopajočih, jasno, ravno meni. Ne bi poudarjal, da je pri vsem imel prste zraven še sloviti gospod Murphy, pač.

Ko sem lovil sapo po teatralnem padcu, pravzaprav dvojnem ali trojnem akslu, mi je v prijetnem hladu sence ob vzletišču, nenadoma postalo ogabno slabo. Prva evforija, ko sem računal, da bom tekmo še odletel, se je hitro polegla in počasi sem začel razmišljati o “Predinovih modro belih rožicah”. In vam povem, da mi je bilo tako slabo le še oni dan, ko smo se ga nagonili na vaški šrangi. K sreči sem prijatelje spoznal že prej in z veseljem sprejel Igorjevo povabilo na kratek izlet v klinični center. Kakšna izgleda loterijska stojnica v soboto dopoldne veste. Približno tako in še malo huje pa izgleda urgenca ljubljanskega KC na sončno sobotno popoldne. Tu je nekdo pogrnil s kolesom, tam oni z rolerji, pa tisti s Češke koče,… in tudi jaz z drevesa. Se sprašujete zakaj z drevesa? Drevesa nisem niti povohal, a je za odškodninske zahtevke jadralno padalstvo sila nehvaležen šport. Bolje je pasti z lestve ali po stopnicah (ali z drevesa) kakor si zlomiti en sam noht z jadralnim padalom. Tako sem tudi jaz raje padel z drevesa (med reševanjem mačka, seveda). Ko sem nekako prikrevsal do “kapije” slovite urgence in razložil kako se počutim in čemu, so me kot vroč kostanj natovorili na ležalni voziček in svetlobno hitro odpeljali do legendarnih ordinacij (35, 36, 37,…). Na tistem vozičku sem se počutil kot kak desetkrat pogret golaž v dijaški menzi. Vsi te ogledujejo in ovohavajo, kot bi preverjali ali že kaj zaudarjaš. Na nožnem palcu bi potreboval le še listek in bil bi živ kadaver. Zdravstveno kartico prav za tak primer vedno nosim s sabo, tako da sem računal na ekspresno obravnavo. Pa sem se pri svojih računih grdo uštel. Krčmarjeva gostilna je bila polna kot že dolgo ne. Minila je ura, ko so me nehali žgečkat “sumljivi mravljinci” po okončinah, minili sta dve, ko sem malenkost že pozabil na bolečine in minila je še tretja, ko sem prepadenim pogledom navkljub, že zbijal šale. In minila bi še četrta, ko prijatelju Igorju in njegovi ženi Silvi, ki sta me v čakalnico* pripeljala, ne bi vidno pošlo potrpljenje. Zvezam med modro belim kadrom navkljub, sem prebil, slečen pod rjuho, še slabo urico in kasneje čakajoč na rentgen še eno. Iz vljudnosti in spoštovanja do onih, ki so morali v KC prestati še kaj lepšega, svojih “muk” ne kanim raztegovati v nedogled. Slike so uspele brez fleša in po strokovni diagnozi skelet ni skrival svežih prelomov, jaz pa ne veselja.

Bilo je to kratkotrajno veselje, saj se je prava zabava šele začela. Kot ponavadi, sem si mislil, da bom odšantal kak dan ali dva, pa bo stvar pozabljena. Ko pišem sledeče sestavke je mimo že tretji teden in tehniko šepanja sem izpilil do potankosti. Prav lahko bi jo patentiral in licenco oddajal kakim “fejk” beračem. Iz najprej natrgane mišice sem, ker nisem malenkosten, napravil strgano. Oteklina je še vedno oteklina in tudi temno vijolična barva na mestu udarca še nič ne kaže, da bi se spremenila v tisto modro in kasneje zlato zeleno. Pravzaprav, se tolažim, pa imam neznansko srečo, da se nisem še polomil, saj bi se v tej vročini krepko potil, srbeča mesta pod mavcem pa dosegal le z najdaljšo grebljico. Če bi seštel vse kletvice, ki sem jih izrekel na svoj račun in včasih tudi kar tja v dan, bi zagotovo imel v dobrem vsaj častno ložo, če že ne mesto literarnega svetovalca v peklu.

Ko se pri padalskih izletih včasih spozabim in nehote počenjam bedarije, prej ko slej dobim kak opomin. Če samo pomislim na tisti ogaben vonj po razkužilu, ki vlada po bolnicah, potem bo tole slednje opozorilo zaleglo za precej dolgo. Previdno se bom vzdržal hvale bolnišnic in njih režima, saj predvidevam, da se na prednostno listo uvrstiš šele z zlomljenim tilnikom…Vsem želim obilo zdravja, užitkov in se vidimo v zraku.

* Čakalnica pravzaprav ni pravi izraz za tesno ozek hodnik, ki služi še vse kaj drugemu, kot potrpežljivemu čakanju nesrečnih strank na mojstre obrti.

Janez Križnar ( izvedenec paramedikalne stroke in zapečkarstva)

Zima je pravi čas za razmišljanje o pretekli letalni sezoni, za analiziranje in tudi za načrtovanje prihajajoče sezone. V pretekli sezoni mi je uspelo kar nekajkrat preleteti solidne razdalje, vendar nanje nikoli nisem bil pripravljen. Posledica tega je bila pomankanje dokumentacije.

Ravno to me je vzpodbudilo k načrtnemu delu pri preletih. Najbolje je že vnaprej določiti traso preleta, in tak prelet “v glavi” preleteti vsaj nekajkrat. Poleg brezhibne opreme je tu velikega pomena izbira terena glede na vremenske razmere.

Ob takih razmišljanjih se je rodilo nekaj za takrat sanjskih preletov. Zdeli so se mi teoretično možni, vendar v praksi izvedtjivi samo z velikansko srečo ali tehnično boljšo opremo. Razvoj letenja pa je to sezono ogromno napredoval ( s tem mislim na znanje in miselnost pilotov ), tako, da so nekdaj nedosegljivi preleti že skoraj postali resničnost.

K letošnji rekordni letini preletov pa je veliko prispevalo tudi izjemno ugodno vreme. Eden od uspešnih dni je bil tudi 19. avgtust. Dan navidezno kot že nekaj dni prej, vendar za poznavalce vseeno boljši kot ostali.

Že tretji ali četri dan zapored, smo s prijatelji uspešno, po nekaj ur leteli po bližnjih vrhovih od Dobrče do Krvavca in še kam dlje. Ob pogledu na čudovite gorske vrhove in grebene sem se spomnil na razne izračune o preletih. Kerje te dni prevladovalo relativno brezveterje in dobra temičnost, sem se odločil za trikotnik in let preko grebena Košute. Zavedal sem se, da je naloga zelo težka, saj Košuta še ni bila preletena z jadralnim padalom, Še manj pa veriga vrhov med Košuto in Storžičem.

Ta dan zgodaj odidem na štart. Pot navzor je zaradi vročine kar naporna in utrudljiva, vendar ob dobri kondiciji se tudi ta kar hitro bliža vrhu. Ob prihodu na vrh me razveseli pogled na visoko plapolajoče zastavice, ki naznanjajo dobre termične pogoje. Tik pred mano štarta Slavc, ki po nekaj krogih in osmicah že doseže vrh Potoške in se kmalu zatem odpelje naprej proti Kriški gori. Tudi sam hitro naberem viširio, vendar se najprej zapeljem nad ravnino ter poslikam tudi Preddvor, če bi mi pri povratku zmanjkalo višine za Potoško in s tem ne bi mogel zaključiti trikotnika. Ko se vrnem nazaj na greben, še enkrat naberem višino, tokrat do konca. stebra. Termika je tokrat kar precej ostra, tako, da imam na skalnatih predelih kar precej dela.. Tudi tokrat razen nekaj oddaljenih kumulusov v Julijcih vlada modra termika. Višina stebrov je nekako povprečna do 2200 m. Prvi znak za odlične pogoje se pokaže na Kriški gori, kjer se ta dan prvič dvignem na dobrih 2700 m. Veselje ne traja dolgo, saj takoj po največji višini padem v “luknjo” s 6-7 m/s propadanjem. Na 2000 m se razmere spet stabilizirajo. V Dobrčo priletim z dobro višino, vendar sem prenizek za nadaljevanje. Termičnost je dokaj slaba, ali cikli temike so zelo kratki, tako da za nekaj sto metrov porabim celih 40 minut. Po radijski zvezi izvem za prelet preko Triglava z zmajem na višini čez 4000 m. Ta informacija mi vlije upanja, tako, da tokrat nekoliko nižje odletim proti Begunjščici. Krnalu se pokaže prava slika. Že na veznem grebenu dobim močno in konstantno dviganje. Kmalu sem na višini 2500 m in s to višino pridem do prve obratne točke koče na Robleku. Nekaj izgubljene višine pridobim po poti preko grebena Begunjščice, kjer nabiram višino skupaj z jadralci.

Doslej je vse šlo po načrtih, in seveda po že poznanih terenih, odslej pa me čaka čisto nekaj novega, ljubeljska dolina in greben Košute. Precejšnja višina je moj zaveznik in s polno hitrostjo odpeljem proti Košuti. Med preletom opazujem pot, ki me še čaka. Med grebenom Košute in Storžičem se na višini okrog 4000 m začnejo razvijati manjši kumulusi. To je zelo dober indikator za nadaljevanje poti. Po Košuti se peljem skoraj s polno hitrostjo, saj praktično ne izgubljam višine. Kmalu pridem do Tolste Košute, ki je moja druga obratna točka. Medtem opazim za sabo dve jadralni letali, torej le nisem sam na tujem terenu. Jadralca navrtita dobro višino in odletita proti jugo-vzhodu. Tudi zame pride čas odločitve, obstojita dve možnosti, let proti jugu ali pa povratek po že preleteni smeri. Odločim se za prvo. Na Košuti navrtim, kar se pač da in opeljem naravnost pod kumuluse. To se obrestuje, saj kmalu dobim šibko, vendar konstantno dviganje. Pridem do višine 3200 m kjer dviganje oslabi, tako da opustim misel o letenju do baze, ki je nekje na višini 4000 m.

Sem ravno na polovici med obema grebenoma. Po hitrem izračunu ugotovim, da bo višina zadostovala za prelet grebena Storžiča. S polno hitrostjo letim naprej. Vse pogosteje gledam oddaljenost Storžiča in višinomer, ki veselo odšteva metre. Ko preletim greben, imam še okoli 200 m rezervne višine. Vse skupaj izgleda, kot da bi stopil skozi okno v že znani svet. Nižje pod vrhovi jadrajo kolegi, ki jim ni čisto jasno, od kod sem se naenkrat vzel. Brez težav dobim še nekaj dodatne višine in odletim slikat cilj Potoško goro. Letenja imam za ta dan dovolj, odpeljem se na pristanek v Preddvoru.

Tu se šele povsem zavem, kaj je za mano, FAI trikotnik; Potoška gora – Roblek – Tolsta Košuta – Potoška gora, 54 km, točno 3 ure letenja, s povprečno hitrostjo 18 km/h. Zame “naj let” v vseh pogledih do sedaj.

Janez Žibert  Ikar 1992, št. 7 )

Prvi teden evropskega prvenstva v Preddvoru je minil v znamenju dobrega vremena, in seveda dobrih in dolgih poletov. Razmere so premamile tudi mene. Ravno te dni sem bil sicer precej zaposlen z organizacijo na tekmovanju in svojo službo, vendar se je še našel čas za letenje.

Začelo se je že v soboto 27.junija. Uradni trening na Krvavcu. Ob nekoliko neugodnem severovzhodnem vetru so prave razmere nad ravnino. Kot predtekmovalec se že takoj po štartu dvignem na solidno višino 2600 m. Zaradi prej omenjenega vetra in višine se odločim za letenje nad ravnino. Nekaj sto metrov pod bazami je dokaj močno vendar mirno dvigovanje do 7 m/s. Nebo je prepleteno s kumulusnimi cestami, ki kar vlečejo na sprehod po njih. Na žalost je pred mano letališko območje, ki mi preprečuje kakšne sanjske prelete. Želja je le premočna, po radiju pokličem Andreja, ki mi na kratko opiše mejo letališke cone. Odločim se, da nadaljujem let po meji letališkega področja proti Škofji Loki. Cesta dobro drži in prav kmalu sem nad Loko. Tu se na žalost cesta konča, oziroma zavije na prepovedano območje. Tako se konča moj prvi “flatland” polet, dolg okoli 23 km.

Nadaljujem v torek. Odločim se za prelet proti zahodu. Zaradi pomanjkanja časa se iz Preddvora odpravim na najbližji štart, to je Potoška gora. Hitim na vrh, saj je za daljši prelet potrebno precej časa. Proti vrhu že zagledam tekmovalce kako drsijo preko bližnjih hribov naprej proti cilju. Še bolj pospešim tempo hoje. Na štartu je že nekaj kolegov, ki čakajo na ugodne razmere. Sam takoj začnem s pripravami na štart. Mimo se pripelje še osamljeni tekmovalec s Challengerjem in prav hitro ujame steber, ki ga popelje visoko navzgor. Kmalu za njim se tudi sam znajdem v istem stebru in s 4 m/s sem kmalu visoko nad Potoško goro. Ni časa za ogledovanje in užitke, takoj se odpeljem naprej. Tekmovalci so že vsi daleč naprej, zadnjega ujamem malo pred Begunjščico. Skupaj greva do Stola, potem pa se spet ločiva. S pomočjo vzhodnega vetra dokaj hitro napredujem naprej proti cilju., dokler se ne spremeni smer vetra. Znano je, da se v okolici v Kranjske gore dostikrat spremeni smer vetra iz vzhodnika v zahodnik. Ta sprememba me pripelje na predčasni pristanek na koncu Kranjske gore. Tokrat sem preletel 55,6 km.

Za naslednji dan meteorologi napovedujejo podobne vremenske razmere, zato se odločim za ponovitev prejšnjega dne. S to razliko, da tokrat štartam na Kriški gori. Ta dan je tu tudi štart evropskega prvenstva. Ne da bi vedel se disciplina tekme nekako pokriva z mojimi načrti. Štart je zgoden in seveda priljubljen “race to goal”. Ko se vzpenjam po poti navzgor, se odpre marker. Nebo nad mano se skoraj pokrije s padali. Nekateri so precej nizko in se kar težko pobirajo. Kupole padal drsijo ob pobočju in puščajo značilen piskajoč zvok. Zraven se vsako toliko časa zasliši šelestenje zapirajoče kupole in seveda vzkliki “scheise, merde…!”. Termika se prebuja in začne delovati s polno močjo. Ko pridem do štarta, so že vsi visoko nad grebenom. Izjema je le nekaj eksotičnih tekmovalcev, za katere je veter na štartu nekoliko premočan. Moji občutki so drugačni, ob čakanju na padalo, ki pride po tovorni žičnici, se žrem za vsako izgubljeno minuto. Končno prispe tudi ta, čakanje le ni bilo nekoristno, saj med tem pripravim vrečo a peska, ki mi bo služil za balast: Prvič sem se odločil za dodatno obtežitev in kot se je izkazalo kasneje, je bila odločitev pravilna. Štart je tak, kot smo ga običajno navajeni z gledati na video posnetkih. Takoj ko potegneš kupolo, te dobesedno posrka v nebo. Za prvi del leta se odločim leteti proti vzhodu, saj imam tam boljša izhodišča za XC prelet. Proti vetru gre nekoliko počasneje, zato se za obratno odločim že na Potoški gori. Bojim se namreč, da mi bo zmanjkalo časa. Z vetrom nazaj gre nekoliko s lažje, predvsem pa hitreje. Do Dobrče ni nobenih težav, tam pa kot ponavadi skupaj z nekaj tekmovalci priletim v termično pavzo. Kar nekaj časa se živčno vrtimo okoli grebena pri v zmajarski rampi, preden končno dobimo dovolj dviganja. Ko “zapnemo steber” nas v hipu dvigne na 2500 m. Od Dobrče letimo klasično pot preko Begunjščice na Stol, ter nato Belco, Golico, Rošco, Babo. V okolici Stola in naprej se vzhodni veter še pojačuje. Let tako izgleda bolj kot letenje ob obalnih klifih pri močnem vetru. Vsa termika je močno zanesena in raztrgana. Tu je resnično potrebna popolna koncentracija, saj je vsaka napaka lahko tudi usodna za varnost. Po Babi se odločim za svojo smer leta, in sicer po južnih grebenih. Ostali se držijo višjih grebenov, tako da ostanem sam. Pot mi je dobro znana, saj sem dan prej letel točno tam. Od daleč opazujem optimiste (ali pa obupne primere), ki se pobirajo po ozkih dolinah, polnih rotorjev in nevarnosti. Sam imam raje vedno v bližini široko dolino, ki omogoča varne pristanke.

Do Kranjske gore gre nekako rutinsko, tam pa se spet obrne veter v zahodnik. Tokrat mi pomaga balast in tako se uspešno prerinem do Rateč. Tu sem še na višini 1600 m. Po nekaj zavojih pa ujamem še nekoliko šibkejše dviganje in kmalu sem spet na 2100 m. Dobra višina mi vlije upanje, tako da se odločim za povratek nazaj. Vem, da ne bo šlo prav daleč, pa vendar poizkušam. Vsaj do Gozda Martuljka, kjer je pristal Sandi. Solidno nadaljujem dokler se dolina pred vasjo Podkuže ne zoži in veter je spet premočan. Poiščem najugodnejši travnik za pristajanje v močnem vetru. In končno po 4 urah in pol spet na tleh. V glavi mi ne da miru, sprašujem se in ugibam koliko kilometrov sem preletel ta dan. Dneva še ni konec, saj me čaka delo v Preddvoru. Ob cesti me pobere češki “team leader” in v športni Škodi “oddrviva” proti Preddvoru.

Najprej grem po formularje za XC prelet, potem pa takoj na računalnik, ki izračuna 85,6 km. Kar je zaenkrat najdaljši prelet z obratnimi točkami v Sloveniji. Z letenjem nadaljujem tudi naslednje dni. Tokrat letim bolj turistično, saj “pravo” letenje ni le uživanje in opazovanje okolice, ampak zahtevno opravilo, ki pobere precej energije, take in drugačne.

Pa vendar, ni ga užitka čez letenje.

Janez Žibert (Ikar 1992, št. 5)

Že včeraj smo vedeli, da bo današnji dan nekaj posebnega, zato smo se dogovorili za zgodnjo uro in res bili že ob 12. na Kriški gori. Z menoj sta še Janez Žibert in Srečo Plut, pa še nekaj prijateljev iz našega kluba, ki so tudi želeli izkoristiti eno od letos redkih lepih sobot za letenje.

Napoved za danes je bila: jasno, popoldne delno oblačno, rahel severozahodnik, temperaturna razlika 8° C na 1000m. Konstanten jug (4m/s) na štartu pri koči je povzročil pospeševanje priprav.Treba je čimprej v zrak. Naključni planinci se čudijo, ko oblačimo podkapo in rokavice. Nekdo snema z videokamero.

Dogovorimo se, da gremo najprej do Zaplate in nazaj, če nam bo uspelo, na Dobrčo in mogoče še… Prvi sem pripravljen. Veter postaja močnejši. Potegnem. V zraku preskušam razmere ter padalo, saj prvič letim s 30m2. Tipam proti koči in nad štartom. Po petnajstih minutah vsi trije zapeljemo proti Tolstemu vrhu. Dvigaje je precej neenakomerno, pozna se, da je še zgodnja ura. Kljub temu dobro napredujemo, ne dosti nad Tolstim vrhom zapeljemo proti Storžiču. Do Kališča ni nič posebnega, znano pobočje Storžiča pa “prime”. Prvi pripeljem do Zaplate, kjer izgubljam višino z več kot 3m/s. Proti Potoški in Krvavcu se je pooblačilo, tudi do nas prihajajo meglice. Ko nad Zaplato obrnem nazaj, vidim prijatelja za menoj. Nad Storžičem se je naredil lep oblak. Hitro se odločim, da grem na vrh. V nekaj minutah sem res nad vrhom, saj se je dviganje stabiliziralo na 3m/s. Obrnem se proti Tolstem vrhu. Tudi Janeza je Storžič prevzel, da zavrti do vrha. Tolsti vrh preletim kakih 200m višje in peljem po grebenu proti koči na Kriški gori, kjer izgubljam višino, vendar počakam na močnejše dviganje, pred nadaljevanjem moram biti čim višje.

Minila je ura od štarta, 15 km je že za menoj. Najprej prileti Janez, Srečo pa je ujel steber na sredini hrbta Kriške gore, tako da kakih 400m višje nad štartom zapelje proti Dobrči.

Na Dobrčo prileti Srečo v višini koče na V greben, naju pa rahlo dviganje ob pobočju pripelje do zmajarske rampe, kjer naredim nekaj.polnih zavojev in se povzpnem nad vzhodni štart na Dobrči. Tudi Janez hitro napreduje, nad menoj, kakih 200m pa vrti Srečo. Konstantno dviganje 2m/s me pripelje 600m višje od vrha, Srečo pa že zapelje proti Smokuškem vrhu. Samo trenutek je potreben, da se odločim drugače. Greben Begunjščice je osvetljen s soncem, to pa bo bližnjica na Stol. Zavijem proti Begunjščici, sledi mi tudi Janez. V bližini Roblekovega doma ni pričakovanega dviganja, s težavo vzdržujem višino. Med čakanjem na dviganje me dohitita Janez in Robi Prešern. Šibko dviganje postane močnejše, 100m nad vrhom Begunjščice se odločim za preskok na Stol, kjer se je formiral velik oblak. Dviganje se nadaljuje preko pobočja Stola, oblak nad njim pa mi pomaga, da sem prav kmalu višje od vrha. Oblak ostaja za menoj, dviganje pa se prelevi v šibko izgubljanje višine. Janez je tik za menoj. Težave imam z močnim jugom, tako da večkrat obstanem na mestu, če se obrnem nad dolino. Pred menoj je dolg hrbet Belščice in naprej Golica, Menjamo se v vodstvu, vendar celo pot ostajamo blizu drug drugega. Do Golice letimo v višini grebena ali pa nad njim. Na Golico priletiva z Janezom pod kočo, kjer čakava na ugodno dviganje, nato pa dalje proti Dovški Babi, kjer se je treba pošteno truditi, da obdrživa višino. Nad Mojstrano se prepričam o prisotnosti prijateljev ter se odločim, da nadaljujemo polet proti Kranjski gori. Končno nas topla gmota iz doline privali navzgor na Dovško Babo. Na vrhu imam dve možnosti. Desno naprej je Kepa, levo greben; ki se razteza proti Martuljku. Ker je greben Kepe v senci, se odločim za drugo možnost. Tu postane letenje precej mirno, s težavo se privlečem na naslednji greben. Robi in Janez mi sledita. Na Kepi vidim zmajarja, ki mu kljub senci presenetljivo dobro drži.

Martuljek postaja vse večji, kakih 800m nad dolino lovim nemirna dviganja ob grebenu. Od vasi Podkuže in nad Martuljkom do Vretovega vrha zopet dviguje, mogoče bomo prileteli še dlje od Martuljka. Ko priletim okoli Vretovega vrha in se mi odpre pogled na Martuljek, Srednji vrh in naprej na Kranjsko Goro, se nenadoma ustavim, veter me zanese na sredino najožjega dela doline – torej; veter se je obrnil in. piha s: tako silo, da stojim na mestu. Poskušam nazaj proti grebenu, brez uspeha. Treba bo pristati, toda kje. Pod mano je drevje, elektrika, cesta… Izgubljam višino, odločim se za peščeni predel nekoliko pred menoj, kmalu mi postane jasno, da ga ne bom dosegel. Letenje postaja vedno bolj nestabilno, odločim se za pristanek na cesti. Takrat pa me zopet dvigne, obrnem v veter in kmalu nato pristanem. Vse se je srečno izteklo. Prijateljema poročam o močnem zahodniku. Kmalu zagledam tudi Janeza in Robija, ki pristaneta v razmaku desetih minut.

Oddahnem si. Polet je trajal kake 4 ure. Po UKV postaji preko posrednika sporočim mesto pristanka, prijatelji že prihajajo po nas. Polni vtisov si čestitamo.

Srečo Meglič (Ikar, junij 1991)