Zima je pravi čas za razmišljanje o pretekli letalni sezoni, za analiziranje in tudi za načrtovanje prihajajoče sezone. V pretekli sezoni mi je uspelo kar nekajkrat preleteti solidne razdalje, vendar nanje nikoli nisem bil pripravljen. Posledica tega je bila pomankanje dokumentacije.
Ravno to me je vzpodbudilo k načrtnemu delu pri preletih. Najbolje je že vnaprej določiti traso preleta, in tak prelet “v glavi” preleteti vsaj nekajkrat. Poleg brezhibne opreme je tu velikega pomena izbira terena glede na vremenske razmere.
Ob takih razmišljanjih se je rodilo nekaj za takrat sanjskih preletov. Zdeli so se mi teoretično možni, vendar v praksi izvedtjivi samo z velikansko srečo ali tehnično boljšo opremo. Razvoj letenja pa je to sezono ogromno napredoval ( s tem mislim na znanje in miselnost pilotov ), tako, da so nekdaj nedosegljivi preleti že skoraj postali resničnost.
K letošnji rekordni letini preletov pa je veliko prispevalo tudi izjemno ugodno vreme. Eden od uspešnih dni je bil tudi 19. avgtust. Dan navidezno kot že nekaj dni prej, vendar za poznavalce vseeno boljši kot ostali.
Že tretji ali četri dan zapored, smo s prijatelji uspešno, po nekaj ur leteli po bližnjih vrhovih od Dobrče do Krvavca in še kam dlje. Ob pogledu na čudovite gorske vrhove in grebene sem se spomnil na razne izračune o preletih. Kerje te dni prevladovalo relativno brezveterje in dobra temičnost, sem se odločil za trikotnik in let preko grebena Košute. Zavedal sem se, da je naloga zelo težka, saj Košuta še ni bila preletena z jadralnim padalom, Še manj pa veriga vrhov med Košuto in Storžičem.
Ta dan zgodaj odidem na štart. Pot navzor je zaradi vročine kar naporna in utrudljiva, vendar ob dobri kondiciji se tudi ta kar hitro bliža vrhu. Ob prihodu na vrh me razveseli pogled na visoko plapolajoče zastavice, ki naznanjajo dobre termične pogoje. Tik pred mano štarta Slavc, ki po nekaj krogih in osmicah že doseže vrh Potoške in se kmalu zatem odpelje naprej proti Kriški gori. Tudi sam hitro naberem viširio, vendar se najprej zapeljem nad ravnino ter poslikam tudi Preddvor, če bi mi pri povratku zmanjkalo višine za Potoško in s tem ne bi mogel zaključiti trikotnika. Ko se vrnem nazaj na greben, še enkrat naberem višino, tokrat do konca. stebra. Termika je tokrat kar precej ostra, tako, da imam na skalnatih predelih kar precej dela.. Tudi tokrat razen nekaj oddaljenih kumulusov v Julijcih vlada modra termika. Višina stebrov je nekako povprečna do 2200 m. Prvi znak za odlične pogoje se pokaže na Kriški gori, kjer se ta dan prvič dvignem na dobrih 2700 m. Veselje ne traja dolgo, saj takoj po največji višini padem v “luknjo” s 6-7 m/s propadanjem. Na 2000 m se razmere spet stabilizirajo. V Dobrčo priletim z dobro višino, vendar sem prenizek za nadaljevanje. Termičnost je dokaj slaba, ali cikli temike so zelo kratki, tako da za nekaj sto metrov porabim celih 40 minut. Po radijski zvezi izvem za prelet preko Triglava z zmajem na višini čez 4000 m. Ta informacija mi vlije upanja, tako, da tokrat nekoliko nižje odletim proti Begunjščici. Krnalu se pokaže prava slika. Že na veznem grebenu dobim močno in konstantno dviganje. Kmalu sem na višini 2500 m in s to višino pridem do prve obratne točke koče na Robleku. Nekaj izgubljene višine pridobim po poti preko grebena Begunjščice, kjer nabiram višino skupaj z jadralci.
Doslej je vse šlo po načrtih, in seveda po že poznanih terenih, odslej pa me čaka čisto nekaj novega, ljubeljska dolina in greben Košute. Precejšnja višina je moj zaveznik in s polno hitrostjo odpeljem proti Košuti. Med preletom opazujem pot, ki me še čaka. Med grebenom Košute in Storžičem se na višini okrog 4000 m začnejo razvijati manjši kumulusi. To je zelo dober indikator za nadaljevanje poti. Po Košuti se peljem skoraj s polno hitrostjo, saj praktično ne izgubljam višine. Kmalu pridem do Tolste Košute, ki je moja druga obratna točka. Medtem opazim za sabo dve jadralni letali, torej le nisem sam na tujem terenu. Jadralca navrtita dobro višino in odletita proti jugo-vzhodu. Tudi zame pride čas odločitve, obstojita dve možnosti, let proti jugu ali pa povratek po že preleteni smeri. Odločim se za prvo. Na Košuti navrtim, kar se pač da in opeljem naravnost pod kumuluse. To se obrestuje, saj kmalu dobim šibko, vendar konstantno dviganje. Pridem do višine 3200 m kjer dviganje oslabi, tako da opustim misel o letenju do baze, ki je nekje na višini 4000 m.
Sem ravno na polovici med obema grebenoma. Po hitrem izračunu ugotovim, da bo višina zadostovala za prelet grebena Storžiča. S polno hitrostjo letim naprej. Vse pogosteje gledam oddaljenost Storžiča in višinomer, ki veselo odšteva metre. Ko preletim greben, imam še okoli 200 m rezervne višine. Vse skupaj izgleda, kot da bi stopil skozi okno v že znani svet. Nižje pod vrhovi jadrajo kolegi, ki jim ni čisto jasno, od kod sem se naenkrat vzel. Brez težav dobim še nekaj dodatne višine in odletim slikat cilj Potoško goro. Letenja imam za ta dan dovolj, odpeljem se na pristanek v Preddvoru.
Tu se šele povsem zavem, kaj je za mano, FAI trikotnik; Potoška gora – Roblek – Tolsta Košuta – Potoška gora, 54 km, točno 3 ure letenja, s povprečno hitrostjo 18 km/h. Zame “naj let” v vseh pogledih do sedaj.
Janez Žibert Ikar 1992, št. 7 )