Ta veseli dan ali …

Nedelja zvečer. Utrujen napišem še članek o ligi s Kriške gore, v mislih podoživim današnji polet in zaspim kot ubit. Kar nekam nenavadno saj je ura komaj devet. Nisem še dobro utonil v spanec pravičnega, že pozvoni telefon, ki je po pomoti ostal vklopljen. Oglasi se Lubo. Kaj bo slabega me zanima, saj na pir niti slučajno ne grem več. Nekaj še kolobari potem pa pove, da sta z Jurijem zjutraj namenjena na Lisco. Kaj, kako?! Naenkrat sem buden in v glavi mi vztrepeta misel na rekordni prelet proti Ratečam. Jasno, seveda grem zraven, le kako bi iz rok izpustil tako priložnost.

Naj povem, da se mi podobna ruta mota po glavi že kar nekaj let. Za izhodišče pa bi namesto Lisce raje imel Malič. Razlika v kilometrih ni velika, pa še hribčki so bolj na gosto posejani. Ampak v sili hudič tudi muhe je. Ravno z Maliča sem že poizkušal, pa se je vedno končalo tam pred Kamnikom, zakaj ne bi enkrat še z Lisce.

Ponedeljek zjutraj. Za odhod smo določili nekje deveto uro a kot vedno se je stvar zapletla. Problemi s šoferjem, avtom ipd.. Odrinemo šele ob enajstih in napade nas črv dvoma. Zdelo se mi je, da so se vsi semaforji zarotili proti nam, pred Zidanim mostom pa nas je ustavil še po balkansko urejen izmenično enosmerni promet. Minute pa so tekle in tekle in tekle. Puhasti kumulusi so se že nagajivo smukali nad Kopitnikom in Kumom ter dosegali zavidljive višine. Napoved je obetala idealne pogoje: šibak JV do V veter in bazo čez 2000 mnv.. Medtem, ko je mene premagovala dremavica, je Lubo spretno manevriral po zavitih serpentinah, seveda pod budnim očesom navigatorja Jurija. Na Lisco se privlečemo ob 12.45, za kako uro prepozno. Časa za trezen razmislek ni, zato le še izpolnemo birokratski del, odlijemo in se poženemo v zrak. Razmere na štartu so obetale vnebovzetje, poudarjam obetale. Dejansko pa so bili vsi stebri preveč zaneseni in se na našo žalost niso končali s kumulusi. Vztrajnost je obrodila sadove in po dvajsetih minutah mi le uspe splezati pod bazo na 2150 m. Lubo in Jurij pa še vedno zaman sondirata nemirna pobočja okrog Lisce. Uberem jo kar naravnost proti Kopitniku in pustim »kozje griče« pri miru. Po pravilu so oblački nad Kopitnikom razpadli prav ob mojem prihodu, zato hitim iskat termiko na južna pobočja ob Savi. Skoraj pogubna napaka, saj izgubim docela vso višino in po malem že opazujem možne pristanke v ozkem kanjonu. Izkaže se, da JV sploh ni JV ampak S-SV veter, zato me v razbitih dviganjih vztrajno odnaša proti Kumu. Ta čas me je že ujel Jurij, ki pobere Kopitnik in odplanira proti Mrzlici. Čez čas le ujamem nekaj konkretnega in položaj se naenkrat obrne. V dilemi ali naj priklopim Partizanski vrh ali Mrzlico, se ob pogledu na plazilca Jurija, raje odločim za slednjo. Severni veter je kar močan in trdno se oprimem vsakega balončka. Tu sem ga polomil in izgubljal dragocene minute v šibkih dviganjih, ki niso vodila prav do baze, pa čeprav sem že nabral dovolj višine za direkten priklop Čemšeniške planine. Jurija izgubim in sklepam, da je že pristal, Lubota pa tako ali tako nisem videl že od Lisce dalje. Najbrž se razočaran že vrača z avtom. Kot ponavadi je Čemšeniška z dviganji zatajila, postregla pa je s prekrasnim rodeom, najbolj gnusnim ta dan. Bežen pogled naprej; Lepa stradica proti Trojanam obeta precej več kakor sinje prazna Menina. Spet sem se uštel, zato se že drugič od blizu spogledujem z nepokošenimi senožetmi. Že se me je loteval obup, saj je znova kazalo na prezgodnji štop domov. Kot pri Jonasu sem imel na voljo polovičko in lahko izbiral med Trojansko in Tuhinjsko dolino. Le, da bi tu za tolažilno nagrado požel nošnjo polnega nahrbtnika vse mogoče padalske krame. Tudi tu je nad mano bdel veliki brat in kilav balonček se sprevrže v katapult do baze. Počasi se pričnem spraševati kakšna bo telovadba okrog Krvavca, če se sever ne umiri. Na Slevcu sem dobesedno prikovan na mestu, prhutava dviganja pa še enkrat razodenejo vse slabosti mehkokrilcev. Da bi rinil v pobočja Velike planine me ne vleče preveč, saj bi zagotovo končal v hosti ali podobnem ščavju – preklemani sever! Odbaloniram proti Krvavcu in upam na bolje. Vsaj teren postaja bolj domač, se tolažim in kot struna napet pričakujem močne rotorje okrog Kriške planine. Krvavec vedno znova preseneča in zdi se kot, da bi veter popustil. Še vedno previdno nalagam metre v svojo višinsko banko in na 2400 m zadovoljen odneham. Opazim tudi prvo življenje na Ambrožu a razen zmajarja ne pobere nihče. Potoško goro kar preskočim in se zapodim direktno v Kališče. Krog, dva, tri in oddrvim proti Kriški gori. Vedno bolj mi postaja jasno, da sem za kako uro prepozen zato pohodim gas do konca. Še dežurec v Tolstem vrhu in hitro proti Dobrči, od tu pa na ziher proti Begunjščici. Dva Blanika sta obetala ugoden razplet. Kaj kmalu ju pustim globoko spodaj in z 2650 m na računu lovim Stol. Pridružim se belemu P 7, ki kraljuje nad Prešernovo kočo, obenem pa žalostno opazujem padalca, najverjetneje obsojenega na pristanek pri Žagi. Sranje, Belščica že crkuje in tu se mi še kako maščuje pozen štart ter nesmiselno balinčkanje nad Gabrskim in Kamnikom. Kar je je in zdaj ni časa za javkanje, z 2200 m odletim proti Golici. Dviganja so na žalost že prešibka, da bi lahko zvrtel kaj več kot 100-200 m čez greben. Udarec številka dve je SZ veter, ki je pričel pihati nad grebeni. Pod 1700 m zastriže še močan dolinski V veter in postane mi jasno da Rateč danes ne bom videl. Sicer pa sem obupal nad čudežem, ki bi bil potreben za prelet do meje, v razna pravljična bitja pa z izjemo pametne blondinke ne verjamem (šala). Po dolini letim kot puščica in vzhodnik z vsakim izgubljenim metrom pridobiva na moči. Pred očmi se mi že slika vsa mogoča gimnastika pred pristankom. Najbrž bi še lahko preletel Gozd Martuljek a zagledam primeren travnik in poleg še priče, zato izvlečem podvozje. Obrnem proti vetru, pohodim gas, a se vseeno komaj kam premikam. Kazalo je že, da bom brcal košato tepko in kozolec a se vse izteče brez posledic. Kmetu se vljudno opravičim, saj sem mu zaoral po brhki njivi, obenem pa mu v roke pomolim XC obrazec v podpis.

V nahrbtniku mi zvoni telefon in hitim se oglašat. Jurija zanima kje sem. Stotica je padla, o tem ni dvoma, a vseeno mu malce razočaran povem, da nisem v Ratečah. Razloži, da je sedel v Tuhinjsko, Lubo pa se še vedno drži. Osuplo se pričnem ozirati v nebo in »žalostno« ugotovim, da imamo avto še vedno na Lisci. Zdaj, zdaj pričakujem njegov zmagoslavni nadlet do Rateč. To pa bi bil »debi« a la Nal! Napišeš svoj prvi XC obrazec, odletiš +130 km in pričneš šahirat. Potihem sumim, da bi se ob 18.30 še lahko pregoljufal mimo Babe in Kepe. Saj sem že jaz skoraj pol ure zaman nežno »božal« Babo po nogah in na koncu dobil košarico. Bil bi pa hec. Lubotov telefon zvoni – torej je že na tleh. Po krajšem pregovarjanju mi le pove, da je v Dovju. Fenomenalno, dva preleta čez stotko. Ko pa zvečer zvem kaj so odleteli še Roman, Tomi, Primož, Miha in Erzo uvidim, da je bil to zares Dan D! Rateče in Ziljska dolina pa še vedno odbijajo vse napade borcev kurirčkove magistrale (Liscinega bataljona, da ne bo pomote).

Datum: 15. maj, 2000
Štart: Lisca 13.20
Pristanek: Gozd Martuljek 18.30
Padalo: SKY – Divine 26 R
Preletena razdalja: 119,6 km
Janez Križnar (2000)